Slovenija se je z osamosvojitvijo in odhodom iz skupne jugoslovanske države ter vstopom v Evropsko
zvezo soočila s povsem spremenjenimi družbenimi, politično-kulturnimi in gospodarskimi razmerami. V
prejšnji državi je delovanje in razvoj muzejev zaznamovala socialistično komunistična usmerjenost družbe, kar
je zakoličilo internacionalistično in znanstveno utemeljeno ter družbeno »nevtralno« muzejsko doktrino. S
spremenjenimi okoliščinami je napočil čas soočenja z zaostrenimi družbenimi razmerami. Slovenski muzeji so
se nenadoma zavedli, da stojijo - skupaj z večino svetovnih muzejev, pred povsem spremenjenimi družbenimi
zahtevami. Nekega jutra smo se zbudili v dobi post-muzejev: v dobi dediščinskih ustanov, ki se s premišljeno
politiko delovanja angažirano vključujejo v družbo, jo povezujejo, demokratizirajo in skrbijo za ohranjevanje
dediščine kot kvalitete življenja v izvornem okolju.
Če post-muzej določa njegova družbena angažiranost, sodi med njegove najpomembnejše dejavnosti
izobraževanje: vseživljenjsko, trajnostno in okoljsko. Njegova glavna razpoznavnost je družbeno osveščanje na
podlagi dediščine in kot odgovor na identitetne potrebe posameznika in družbe. Post-muzeji so proces, ki se
začne s profesionalizacijo in trajnostnim izobraževanjem muzealcev samih. Prispevek bo prikazal podobo
slovenskih muzejev v luči prizadevanj, da odgovorijo na pričakovanja sodobne družbe in se usmerijo k »postmuzejskim« ciljem.