Oboroženi odpor okupacijskim silam, ki je bil eden prvih v Evropi, se je na Slovenskem začel julija 1941 pod vplivom KP Jugoslavije in v njenem okrilju KP Slovenije. Čeprav je bil namenjen lastnim političnim ciljem in podpori obrambe Sovjetske zveze, pa ga je odporniška organizacija Osvobodilna fronta opredelila kot način za nacionalno osvoboditev in združitev z etničnimi območji, ki so bila del nemške in italijanske države. Odporniške enote so nastajale od julija 1941, skupaj 41 enot po imenu čete, v moči od 15 do 50 partizanov. Bile so pomanjkljivo oborožene, uporabljale so gverilsko taktiko, vendar pa so poskušale izvesti tudi nekaj večjih operacij, npr. preprečiti izganjanje slovenskega prebivalstva v Posavju oktobra 1941. Organizatorji odporniškega gibanja so si prizadevali spodbuditi širšo vstajo slovenskega prebivalstva, kar jim je prvič v večjem obsegu uspelo decembra 1941 na Gorenjskem, ko se je v partizanske enote vključilo v razmaku dveh tednov okoli 700 novih borcev.