Otroci in mladina so sestavljali del selitvene populacije, ki je običajno ostala v senci odraslih. V medvojnem
obdobju spremljamo odnos Cerkve in države do njihovega življenja v tujini. Poudarek je na otrocih in mladini
slovenskih izseljencev v Franciji, Nemčiji, Belgiji in v Nizozemski. Z njimi so se ukvarjali maloštevilni
izseljenski duhovniki in učitelji, ki so poučevali v tečajih slovenskega jezika. Izseljenska mladina je odhajala
na počitnice v Jugoslavijo, živahno je bilo tudi dopisovanje med njimi na relaciji domovina – priseljenske
države. Kljub naporom za ohranjanje njihove narodne identitete se je poglabljal proces asimilacije, zlasti
zaradi obveznega šolanja otrok v priseljenskih državah.