Opisano je Gruberjevo delo za prekomorske misijone, ki sega od njegovih mladostnih zelja do političnih uspehov na prelomu v 19. stoletje. Kot previden politik je moral upoštevati mnenja ruskih vladarjev, ki so videli koristi jezuitskih mednarodnih povezav le v službi svoje vojske in trgovine. Ideje o turških jezuitskih postojankah na peterburškem dvoru niso bile kaj prida upoštevane, nekaj več uspeha so žele jezuitske pobude za povezovanje s Kitajsko, do Gruberjevih uspehov v ZDA pa je prišlo brez vladnih spodbud. Gruber in drugi jezuiti so imeli svoje pekinške postojanke v največjih čislih, vendar kitajske in ruske oblasti na svojih mejah niso trpele tako močnega in samosvojega katoliškega reda. Gruber je skušal uveljaviti jezuitski znanstveni in izobraževalni prestiž, ki je v času od Riccija do Hallersteina odpiral vrata Pekinga; vendar so se časi medtem spremenili. Željo po zahodni znanosti in tehnologiji je na peterburškem in predvsem na pekinškem dvoru nadomestilo iskanje trgovskih stikov, ki pa jim Gruber morda le ni bil povsem kos. Ob poznavanju razmer v Novem svetu je Gruber ameriškim jezuitom posvetil dovolj pozornosti, da je lahko s Carrollovo pomočjo obnovil jezuitsko hierarhijo in omogočil razvoj jezuitskega šolstva v ZDA.