Avtorica predstavi šolo za gluhoneme otroke v obdobju med obema vojnama, ko se je omenjeni zavod spopadal
s prostorsko stisko in pomanjkanjem finančnih sredstev, kar je vodstvu zavoda onemogočalo sprejetje vseh
prijavljenih gluhonemih otrok. Sprejeti otroci pa so bili deležni pouka po vokalni metodi, izučitve poklica in
s tem možnosti za kasnejše samostojno življenje. Prispevek se osredotoča predvsem na gluhoneme otroke na
nižji stopnji in podrobneje opiše pouk v pripravljalnem razredu.