V razpravi je predstavljena polemika o veri in narodnosti ter narodnosti in etiki, ki je v
letih 1912 in 1913 tekla med najpomembnejšim slovenskim katoliškim filozofom prve
polovice 20. stoletja dr. Alešem Ušeničnikom in filozofom ter utemeljiteljem slovenske
psihologije dr. Mihajlom Rostoharjem, ki je zagovarjal liberalne svetovnonazorske maksime.
Razpravljalca sta vrednostni konflikt med verskim in narodnim interesom presojala na
osnovi svojih ekskluzivističnih pogledov na narod oziroma vero. Ušeničniku je bil verski
interes nad narodnim, Rostoharju pa narodni nad verskim; Ušeničniku je pomenila vera,
Rostoharju pa narodnost etično osnovo človekovega bivanja. Zavezanost svetovnonazorskemu
prepričanju ju je vodila k doslednemu odklanjanju sogovornikovih utemeljitev.
Oba duhovno značilna predstavnika najpomembnejših svetovnonazorskih usmeritev na
Slovenskem v začetku 20. stoletja sta v omenjeni polemiki dokazala, da so Slovenci v
prejšnje stoletje vstopili kot narod globokih ideoloških razhajanj, za katerega je bilo
sobivanje različnih svetovnonazorskih prepričanj očiten mišljenjski in bivanjski problem.