Osimski sporazumi (10. 11. 1975), ki sta jih republiki Jugoslavija in Italija
podpisali dva dneva pred 55-letnico rapalske mirovne pogodbe (12. 11. 1920), so
za obe državi podpisnici v prvi vrsti zaključno poglavje v urejanju medsebojnih
državnih meja. Sporazumi so zaključek problema, ki ga mirovna pogodba, sklenjena
med Italijo in 21 državami protifašistične koalicije (10. 2. 1947), ni uspela rešiti
predvsem zato, ker se pogodba ni v celoti uresničila (neimenovanje guvernerja
Svobodnega tržaškega ozemlja). Poleg osrednjega določila (meja na kopnem in
morju), vsebujejo Osimski sporazumi še gospodarski del (pospeševanje sodelovanja
med državama) ter protokol o skupni prosti coni. Osimski sporazumi so utrdili tudi
zahodno mejo sedanje slovenske države, so zato del procesa – pravzaprav njegovo
zadnje poglavje – zedinjevanja Slovenije, in priključevanja zahodne Slovenije
oziroma Primorske k matični domovini...