Avtor predstavlja internacije v koncentracijska taborišča kot obliko terorja italijanskega okupatorja v času 2. svetovne vojne v Sloveniji oz. na delu, ki so ga okupirali, v t.i. Ljubljanski provinci. O nemških koncentracisjkih taboriščih je bilo veliko napisanega, medtem ko se je s preučevanjem italijanskih koncentracijskih taborišč ukvarjalo le malo raziskovalcev, čeprav so bila ta eden od vzorov za ustanovitelje nacističnih koncentracijskih taborišč. Interniranje civilnega prebivalstva so italijanske okupacijske oblasti začele leta 1942. Zaradi odporniškega gibanja so se namreč znašle med dvema ognjema: če ne bi reagirale, bi bile videti šibke in neučinkovite, in bi to še spodbujalo odpor; ker so reagirale, so se močno pregrešile zoper civilne svoboščine in demokratične pravice prebivalstva okupirane Ljubljanske pokrajine. Uspešna uporaba načela "deli in vladaj" s strani italijanskih okupacijskih oblasti je imela za posledico razdor tudi v kolektivnih predstavah o terorju med prebivalstvom okupirane Ljubljanske pokrajine.