Avtor v prispevku navaja dvoje različnih pogledov na moč politične opozicije v Sloveniji po letu 1945. Prvega so po vojni oblikovali vodilni komunistični politiki in zatrjevali, da prave opozicije v Jugoslaviji ni in da gre le za "reakcionarne sile", ki so pripeljale do poloma prvo Jugoslavijo. Drugi pogled je nastal v času demokratizacije oh padanju komunističnega režima in je v nasprotju s prvim govoril o močni opoziciji, ki naj bi jo uničil teror komunistične tajne policije. V prispevku sla relativizirani in pod vprašaj postavljeni obe stališči, avtor pa nato išče tiste osebe v Sloveniji, ki so se z jasno izraženimi stališči izrekle za politična načela, ki so se v temeljih razlikovala od načel vladajoče komunistične stranke. Pri tem ugotavlja, da je bilo za razliko od Srbije in Hrvaške opozicije v Sloveniji zelo malo. Vzrok za to pa ni zgolj teror politične policije, saj je bil enak v vsej državi, pač pa drugačen politični razvoj že med vojno.