Nasilju v različnih oblikah in na različnih področjih življenja so bili Primorci deležni ves čas od italijanske zasedbe teh krajev ob koncu prve svetovne vojne naprej. Nasilje z ostro kaznovalno politiko je bilo sredstvo fašistične raznarodovalne politike in način zatiranja odpora protifašistov. Med vojno pa se je nasilje še stopnjevalo. Brkinsko-bistriško območje (jugovzhodni del Primorske) je bil strateško zelo pomemben (pod Kraljevino Italijo je bilo to obmejno območje, pomembna prometna povezava med Balkanom in Italijo, leta 1944 pa so še pričakovali izkrcanje zaveznikov v Istri). Zato sta tako italijanska kot nemška oblast hoteli z najostrejšimi ukrepi uničiti narodnoosvobodilno gibanje. Izvajali sta stalne kontrolne pohode po vaseh, očiščevalne akcije (ofenzive) in povračilne akcije nad civilisti s požigi tudi celotnih vasi, ropanji, poboji, tudi skupinskimi, z zapiranjem in interniranjem civilistov - sodelavcev in podpornikov osvobodilnega gibanja ter njihovih družin. Nemški okupator pa je uvedel še množično prisilno delo, tako v Avstriji in Nemčiji, kot v bližini doma pri gradnji utrdbene linije v Istri in Čičariji.