Avtor v razpravi opisuje in analizira okoliščine uvedbe sestojanuarske diktature kralja
Aleksandra leta 1929, njen značaj in odzive nanjo v državi ter tujini. Ugotavlja, da je
diktatura sicer bila izraz realne politične potrebe v državi, a je po svojem bistvu predstavljala
avtokratsko vladavino, ki jo je bilo čutiti na vseh področjih življenja. Pozitivne zasluge
sestojanuarskega režima, zlasti nujna pravna unifikacija države, so tako ostale v senci ostre
politične represije.