Organizirano skrb za zdravstveno stanje ljudi je v Kopru mogoče spremljati vsaj od 13. sloletja dalje. Na vhodu v mesto
je bil že lela 1262 poslavben špital sv. Nazarija, v katerem so našli zavetje romarji, mestni revežij, pohabljeni, od rojstva
prizadeti posamezniki, najdenčki in oboleli, v 14. stoletju pa je Marco Trivisano v Zubenagi uredil še zavetišče za siromašne
ženske. Mesto je imelo zdravnika in kirurga; oba sta morala biti vsako lelo potrjena v velikem svetu. Za obubožane
prebivalce mesta so skrbeli tudi laične bratovščine in redovniki, zlasti serviti sv. Marije. Francozi so namesto ukinjenih
bratovščin, ki so da tedaj skrbele za ubožne ustanove, ustanovili dobrodeIno kongregacijo. Mestni špilal (prikIjučili so mu
ubožnico sv. Antona) so lela 1810 preselili v poslopje opuščenega servitskega samoslana. Okrajni zdravnik Giovanni
Andrea de Manzoni je sredi 19. sloletja pripravil pravilnik mestne bolnišnice. Poleg revežev iz celolnega koprskega zaledja
je sprejemala tudi bolnike. Leta 1886 so zaradi težav, ki jih je občina imela z upravljanjem bolnišnice, skrb za bolnike
zaupali Frančiškovim tretjerednicam. Te so v mestu ostale do leta 1915.