Članek obravnava pisanje tiska v Trstu o taboriščnem sistemu v času od maja do decembra 1945 in želi s tem osvetliti javnomnenjski
okvir, v katerem so se ob povratku iz taborišč znašli tržaški preživeli taboriščniki. Tisk je zelo veliko pisal o tej temi, javnost pa
je o dogajanju v taboriščih bila zelo dobro informirana tudi preko dokumentarcev, pričevanj, razstav in celo konferenc. Vendar je
na podlagi pregledanega tiska in zbranih pričevanj jasno, da so bili preživeli taboriščniki po drugi strani deležni le pičle konkretne
pomoči s strani instituciji in niso bili obravnavani (in niti organizirani) kot posebna skupina ljudi s posebnimi problemi in potrebami.
Projugoslovanski tisk jih je obravnaval bolj občuteno, kot svoje, ostali tisk pa bolj odmaknjeno. Že tedaj pa so morali prisostvovati
relativiziranju zločiniv, ki so jim bili žrtve, in so postali predmet političnega prisvajanja in polemik, ki se vlečejo vse do danes.