Stiki med Slovenci in Albanci so bili do prve svetovne vojne pa tudi kasneje zelo redki. Prvi pomemben stik je bil prispevek nekaterih
vodilnih slovenskih jezikoslovcev pri razvoju standardiziranega albanskega jezika ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Vodilni
slovenski časopisi so v tem času le redko poročali o dogajanju v Albaniji. Nekatera poročila so bila podvržena različnim kulturnim
stereotipom. Ker sta oba naroda živela na strateško zelo pomembnem območju na robu dveh velikih imperijev (Avstro-Ogrske in
otomanskega imperija), so si politični voditelji obeh narodov do začetka prve svetovne vojne (neuspešno) prizadevali doseči zgolj
avtonomijo oziroma združitev obeh narodov v eno provinco (vilajet oziroma kronovino) znotraj obeh imperijev. Albanci so prvi razvili
močno idejo državnosti in narodne neodvisnosti. Slovenci so si v tem času prizadevali za združitev z ostalimi južnoslovanskimi narodi
v samostojno državo, kot edini način, da bi se lahko uprli močnim imperialističnim nemškim (avstrijskim) in italijanskim aspiracijam.
Oba naroda sta bila zaradi strateških razlogov in ambicij sosednjih držav kot posledica tajnega londonskega pakta iz 1915. leta ob
koncu vojne razdeljena med sosednje države.