V razpravi je prikazan narodnostni in politični položaj Slovencev in Hrvatov v Istri v 2. polovici 19. stoletja, kjer so Slovenci in Hrvati
v boju proti raznarodovanju z italijanske strani strnili svoje vrste in nastopili popolnoma složno. Zaradi specifičnosti volilnega sistema,
ki je italijanski manjšini zagotavljal večino v deželnem zboru, so slovenski in hrvaški poslanci le s težavo uveljavljali svoje pravice,
delo med ljudstvom pa je močno ovirala ljudska nepismenost (katere vzrok je bil pomanjkanje narodnih šol) in ekonomska odvisnost
od Italijanov. Kljub temu so proti koncu 19. stoletja Slovenci in Hrvati vse bolj odločno zahtevali svoje politične in narodnostne
pravice, kar pa je seveda pripeljalo do odpora na italijanski strani.