Tukaj zbrani spisi, nekateri prvič objavljeni v slovenskem jeziku, so vsi razen treh nastali v letih 1956 - 1976. Vsi ti obravnavajo vznemirljivo obnašanje Avstrije do Slovencev na Koroškem, ki se je v tistih letih namreč vse bolj očitno usmerjalo k obračunu izrinjenju s slovenskim življem v deželi, predvsem in nemudoma pa k temu, da se mu odreče položaj njenega zgodovinskega, konstitutivnega elementa, zaradi katerega je v krogu habsburških dežel Koroška nekdaj celo nosila razpoznavno oznako “slovenja vojvodina”, “windisches Herzogtum”. Tisočletje in več je bila to dežela dveh jezikov, ki danes nosita ime nemški in slovenski, pri čemer naj bi bili, kakor je to poudaril zgodovinar Bogo Grafenauer, alpski Slovani “prvo ljudstvo, katerega jezik se je tukaj ohranil od naselitve v 6. stoletju do današnjega dne”. Dediči tega ljudstva in njegovega jezika, Slovenci, so zato pomembni za preteklost in sedanjost Koroške, za identiteto, ki se z njo ponaša. Zato, in še posebno po nazoru postmoderne in združujoče se Evrope, ki hoče biti tudi domovina narodov in ne le skupnost držav, bi se spodobilo, da bi imeli Slovenci v tej deželi svoje človeka dostojno, enakopravno in zagotovljeno mesto.