Raziskava preučuje strategije, s katerimi so italijanska država in lokalni akterji v povojnem obdobju branili italijansko identiteto obmejnega območja v Videmski pokrajini. Osredotoča se na odnos med centrom in periferijo, gledano tako od zgoraj navzdol – namreč v politikah, oblikovanih na vladni ravni in izvedenih na lokalni ravni – kot od spodaj navzgor, to je v načinih, kako so zahteve in pritiski s tega območja pomagali oblikovati odzive Rima. Posebna pozornost je namenjena socialnim, političnim in kulturnim učinkom sprejetih ukrepov, postavljenih v širši kontekst hladne vojne in odnosov med Italijo in Jugoslavijo. Raziskava obravnava tudi oblike upora proti procesu italijanizacije, pri čemer opredeljuje njegove akterje, motivacije in instrumente. Obravnavano obdobje (1945–1956) sega od konca druge svetovne vojne do razpustitve organizacije »O«, dogodka, ki je zaznamoval konec faze, v kateri so na tem ozemlju branjenje italijanske identitete in nacionalistične napetosti dosegli vrhunec. To časovno obdobje omogoča tudi razumevanje prehoda od spontanih, lokalno usmerjenih pobud v letih takoj po vojni k neposredni vključenosti države v upravljanje obmejnih območij, skupaj s konsolidacijo dvopolnega mednarodnega sistema.