
/
Dogodki
/
Konference

To delo avtorja Stefan Rindlisbacher je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna
Okoljska gibanja iz šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja ter zelene stranke, ustanovljene v osemdesetih letih, pogosto veljajo za ključne gonilne sile demokratičnih inovacij. Njihovi pozivi k ekološki pravičnosti, trajnosti in politični odgovornosti so pogosto tesno povezani – zlasti v nemško govorečih državah – z novo levico in njenimi eksperimenti z novimi oblikami demokracije po protestih leta 1968.
Veliko manj znana pa je pomembna vloga, ki so jo pri oblikovanju okoljskega aktivizma, vključno s protijedrskim gibanjem, imeli skrajno desničarski akterji. Izstopajoč primer je avstrijski pisatelj in nekdanji nacist Günther Schwab, ki je v svoji knjigi Dance with the Devil iz leta 1958 opozoril na okoljske nevarnosti, kot so pesticidi, onesnaževanje zraka, radioaktivnost in krčenje gozdov, kar nekaj let pred izidom knjige Silent Spring Rachel Carson. Vendar je Schwab vse te skrbi vključil v svetovni nazor, zaznamovan z rasizmom in evgeniko, in vztrajal, da ekološko varstvo služi predvsem zaščiti tako imenovane »bele rase«. Poleg tega so na nastanek zelenih strank, zlasti v Nemčiji in Avstriji, vplivali nekdanji nacisti in skrajno desničarski aktivisti, kot so Werner Haverbeck, August Haußleiter in Baldur Springmann. Njihovo sodelovanje kaže, da je bilo zgodnje okoljevarstveno področje ideološko veliko bolj heterogeno, kot kažejo poznejše pripovedi.
Predstavitev preučuje te »rjave korenine« okoljskega aktivizma in oblikovanja zelenih strank, s posebnim poudarkom na nemško govorečih državah. Prav tako ponuja prvi raziskovalni pogled na primere, kot je Slovenija, kjer so se ekološke stranke razvile v znatno drugačnih zgodovinskih in političnih razmerah.