Po prvi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske nastanejo na slovenskem etničnem ozemlju nove državne meje, med njimi tudi meja med novonastalima Avstrijo in Kraljevino SHS (kasneje Kraljevino Jugoslavijo). Zaradi stalnih napetosti s sosednjimi državami je Kraljevina Jugoslavija v tridesetih letih preteklega stoletja začela z izgradnjo obrambnih oz. utrdbenih linij ob svojih mejah. Te v takratnem evropskem kontekstu niso bile nobena posebnost, saj so bile v skladu s takratno doktrino obrambe državnih meja. Kraljevini Jugoslaviji je največjo grožnjo v takratnem obdobju predstavljala zahodna soseda, Kraljevica Italija, zato so utrdbeno linijo najprej začeli graditi ob rapalski meji. Vodja gradbenih del je bil general Leon Rupnik. Ko je bila Avstrija leta 1938 priključena Nemčiji, je problematična postala tudi severna meja Kraljevine Jugoslavije. Jugoslavija je posledično zavarovala nekatere mejne prehode, med njimi tudi pri Dravogradu in Šentilju. Sama utrdbena linija je potekala od Črne na Koroškem, Dravograda ter se nadaljevala ob reki Dravi, kjer se je v Rušah delila na krak, ki je prečkal reko Dravo in se nadaljeval po Kozjaku, do Šentilja, Pesnice, vse do Gornje Radgone. Drugi krak se je nadaljeval ob Dravi, vse do Peker, Limbuša, naprej do Radvanja, Starš in naprej proti vzhodu vse do Ptuja.

Ob začetku druge svetovne vojne aprila leta 1941 je utrdbena linija 6. sektorja delno delovala in ponekod vsaj kratkotrajno uspela zadržati nemško napredovanje. Posebej je treba omeniti boje pri Dravogradu, v Mežici, Šentilju in Gornji Radgoni.