Ta članek obravnava genealogijo in vlogo, ki jo je imela in jo še zmeraj ima pri izgradnji naroda metonimija „žitnica Slovenije“. Prekmurje, ki leži na severovzhodu Slovenije, so politiki, znanstveniki in novinarji pogosto opisovali kot žitnico države – deželo agrarnega izobilja, ki daje najpomembnejša žita in živila. Ta naziv, utemeljen na rodovitni prsti, ugodnem podnebju in obsežni pridelavi pšenice, koruze in krompirja, se je uveljavil po vključitvi regije v jugoslovansko državo po prvi svetovni vojni.

Pred letom 1919 se je izraz žitnica v slovenski tiskani kulturi pojavljal v splošnem prenesenem pomenu, specifična povezava s Prekmurjem pa se je pojavila šele v povezavi z razpadom Avstro-Ogrske in teritorialno reorganizacijo, ki je sledila. Vloga metonimije je bila dvojna: služila je kot gospodarski opis in kot simbolni instrument nacionalne integracije. Slovenski uradniki in intelektualci, ki v glavnem niso poznali realnosti Prekmurja, so poudarjali kmetijsko bogastvo pokrajine, zato da bi upravičili njeno vključitev kot del slovenskega ozemlja v okviru novo nastale Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Medvojna publicistika je popularizirala podobo Prekmurja kot „naše žitnice“ in jo vtisnila v slovensko nacionalno imaginacijo, in to kljub trdovratni revščini, prekomerni naseljenosti in pomanjkanju hrane v tej regiji. Ta paradoks – med pripovedjo o izobilju in izkušnjo pomanjkanja – ponazarja, kako je metonimija služila kot orodje nacionalne integracije. Hkrati z zamegljevanjem strukturnih šibkosti je spodbujala simbolno apropriacijo in pripadnost, povezujoč Prekmurje s slovensko nacijo. Metonimija je še zmeraj v rabi: zasledimo jo v političnih in akademskih kontekstih, kar odraža njeno aktualnost.