Prispevek se osredotoča na problematiko sezonskih suš v Vipavski dolini po drugi svetovni vojni. Zlasti spodnja Vipavska dolina, ki naj bi imela ves potencial, da »postane vrt Slovenije«, je bila v družbenem planu namreč označena kot prednostno območje, kjer naj bi se izvajali kmetijski in vodnogospodarski posegi. V prvih povojnih letih so bile številne delovne akcije mladinskih delovnih brigad usmerjene zlasti v izsuševanje in regulacijo oziroma »boj« s hudourniškimi vodotoki, ki jih je bilo treba ukrotiti in preprečiti njihovo poplavljanje kmetijskih obdelovalnih površin. Ob ponosu na novopridobljene ali izborjene hektarje pa je kmalu sledilo spoznanje, da zadanih ciljev o intenzivni proizvodnji hrane ne bo mogoče doseči brez istočasne komasacije obdelovalnih površin, ki naj bi bila predpogoj za strojno obdelavo, in urejanja vodnega režima, ki naj bi odpravil posledice časovno neugodne razporejenosti padavin. Poletne sezonske suše, ki naj bi Vipavsko dolino prizadele skoraj vsako drugo poletje, so ob močni vetrovnosti, ki je še spodbujala izhlapevanje talne vlage in transpiracijo, bistveno vplivale na količino pridelkov. Problematika se je še dodatno poglabljala z uvajanjem novih, na lokalne razmere neprilagojenih kultur in zlasti s širjenjem intenzivnih nasadov koščičastega sadja, ki je dozorevalo ravno med največjim poletnim primanjkljajem padavin. Na podlagi arhivskega gradiva analiziram prizadevanja za uvajanje namakanja in siceršnjega preprečevanja negativnih vplivov vse pogostejših (sezonskih) suš na kmetijsko proizvodnjo: od prvih idejnih projektov sredi šestdesetih let, ki so že zajemali podrobne analize meteoroloških in pedoloških razmer, analize potrebnih tehničnih posegov v vodotoke in njihove ekonomske upravičenosti, do izgradnje umetnega akumulacijskega jezera Vogršček ob koncu osemdesetih let, ki pa kljub obljubam ni prineslo obljubljenega učinka. Prispevek prav tako prinaša analizo okoljevarstvenih ukrepov, ki so bili predvideni ob vsakokratnih načrtovanih posegih v okolje, in obenem prikaže razvoj javnega diskurza, ki je, kljub skrbi na deklarativni ravni, okolje v vsem obdobju obravnaval izrazito utilitaristično. Okolje je bilo treba prilagoditi človeku in ne obratno, ga regulirati, nadzorovati ter prikrojiti imperativu intenzifikacije kmetijstva in industrijskega razvoja ter zlasti potrebam razvijajoče se lokalne živilske industrije.