Suša leta 1950 je v Sloveniji sklenila nadpovprečno suho desetletje 1941–1950, v katerem so na ljubljanski merilni postaji zabeležili 1174,5 mm letne srednje vrednosti padavin, najmanj v vsem stoletju merjenj. V istem desetletju je bila namerjena tudi najvišja povprečna letna temperatura v celem stoletju, in sicer 9,7 ℃. Na začetku julija 1950 je Ljubljana dosegla temperaturni rekord 37,6 ℃ , ki ga je presegla šele avgusta 2013 z 38,3 ℃ . V Beli krajini so 5. julija 1950 izmerili kar 40,6 ℃, istega dne v Celju pa 39,4 ℃. Natančnejši pregled padavin, izmerjenih v Ljubljani, nam sicer najprej pokaže, da leto 1950 na splošno ni bilo najbolj sušno v desetletju, kajti leta 1942 je v celem letu padlo samo 864 mm padavin, leta 1949 skromnih 956 mm, leta 1950 pa 1235 mm. Posebnost suše v Sloveniji leta 1950 – tako kot večinoma tudi drugod po Jugoslaviji – je bila v majhnem obsegu padavin v mesecih vegetacije, tj. med aprilom in septembrom, ko lahko za meseca maj in julij v Sloveniji ugotovimo resnično rekordne nizke vrednosti. Ne glede na to pa je bila suša v Sloveniji v primerjavi z drugimi deli Jugoslaviji manj izrazita. Medtem ko so mnogi predeli Jugoslavije v juniju in juliju 1950, v času najvišjih temperatur, bili brez vsakih padavin bistveno več kot petnajst dni, je tako razdobje v Sloveniji trajalo med osem in deset dni (Ljubljana, Ajdovščina, Celje). Po splošni oceni je namreč povsod v Jugoslaviji, razen v Sloveniji in Makedoniji, med aprilom in avgustom 1950 padlo manj kot 50 odstotkov padavin kot v dolgoletnem povprečju, v hrvaškem osrednjem Primorju pa celo samo 10 odstotkov. V prispevku obravnavam družbenoekonomske posledice suše v Sloveniji leta 1950, v skladu z antropogeno pogojeno definicijo, ki navedeni naravni pojav proučuje skozi njegove vplive na človeka in njegovo delovanje. Kot temeljni problem poudarjam dejstvo, da suše leta 1950 v Sloveniji pravzaprav nikoli niso obravnavali kot naravne ali družbene katastrofe. Znanstvena dela, ki se dotikajo suše leta 1950, so razmeroma redka, z vidika njenih posledic za kmetijstvo so nastala v glavnem šele v zadnjem desetletju. Odgovor, zakaj je bilo doslej tako, je mogoče iskati v banalnem dejstvu, da je bilo drugod po Jugoslaviji, posebej v hrvaškem osrednjem Primorju, mnogo huje. Medtem ko je slovensko politično vodstvo zgodaj jeseni 1950 ugotavljalo, da »je suša v Sloveniji manj prizadela«, posebej so omenjali le Primorsko, ki so ji namenili pomoč v hrani in semenih, se je denimo na Hrvaškem malo kasneje pojavila ocena, da je šlo za pravo katastrofo v kmetijstvu. Zgodovinski spomin ljudi iz Bosanske krajine pa leto 1950 zaradi suše beleži tudi kot »leto lakote«. Vesti iz dnevnega slovenskega časopisja, kakor tudi terenska poročila partijskih aktivistov, izkazujejo resnejšo sliko stanja v Sloveniji leta 1950, kot jo je mogoče razbrati iz ohranjenih dokumentov vodilnih političnih organov na Slovenskem. Poleti je na ljubljanski tržnici občutno primanjkovalo zelenjave, drugod po Sloveniji pa so poročali o požaru, poginu živine, težavah s črno deteljo, špekuliranju z živinsko krmo, najpogosteje pa zasledimo opažanja, da so »ljudje zelo prizadeti po suši«. Oktobra 1950 so zaradi suše po vsej Jugoslaviji uvedli stroge varčevalne ukrepe, med katere so sodile nižje zagotovljene količine kruha za nekatere poklice, ukinitev trgovin za privilegirane in ukinitev posestev za posebne skupine potrošnikov. V okolici Pohorja so beležili več primerov tuberkuloze pa tudi en primer smrti otroka »zaradi gladu«. Mnogih pojavov tistega časa sicer ni lahko neposredno povezati s sušo, kajti Slovenija oziroma Jugoslavija se je takrat soočala s hudimi problemi, ki z naravnimi pojavi niso imeli nikakršne povezave, med katere je treba šteti kolektivizacijo, težave pri uresničevanju prvega petletnega plana, začetek delavskega samoupravljanja in izrazito neugoden mednarodni položaj jugoslovanske države.