zadnjih desetletjih lahko v Združenih državah Amerike opažamo izrazito krizo personalnih župnij, ki nudijo pastoralno oskrbo evropskim etničnim skupnostim, saj so bile v tem času številne izmed njih prisiljene v zaprtje ali združitev, navadno zaradi pomanjkanja duhovnikov, upada obiskanosti maš in finančnih razlogov. Temu vprašanju znotraj ameriškega katolicizma je namenjena osrednja pozornost članka, ki obravnava poseben primer, ko so se leta 1994 farani hrvaško-slovenske Župnije Rojstva Gospodovega uprli zaprtju svoje cerkve in dve leti pozneje dosegli njeno ponovno odprtje. To je bilo obdobje krepitve položaja ameriških katolikov slovenskega in hrvaškega rodu v zalivu San Francisco in pomemben dosežek t. i. tradicionalnih izseljenskih organizacij, ki so sicer počasi izgubljale vlogo središč, kakršno so imele med svojčas veliko številnejšimi priseljenci prve generacije.