Nemčija je bila glede Jugoslavije še vse do desetdnevne vojne v Sloveniji leta 1991 zelo zadržana. Do napada jugoslovanske vojske na Slovenijo se nemška politika ni razlikovala od tiste na celotnem zahodu, usmerjena je bila v podporo ohranitve celovite Jugoslavije. Nasilje, ki ga je nemška politika odločno zavračala, pa je njeno stališče začelo spreminjati. Najprej je stavila na skupna pogajanja, s članicami Evropske skupnosti in ZDA je iskala rešitev iz krize. Šele od jeseni 1991 naprej pa za Nemčijo ni pa bilo več toliko vprašljivo, ali bosta državi priznani ali ne, temveč najti pravi trenutek za to. Nemški kancler Helmut Khol je 27. novembra napovedal, da bo Nemčija priznala Slovenijo in Hrvaško še pred božičem. Takrat je začela Nemčija lobirati za to, da se ji priključijo tudi druge države ES, kljub nasprotovanju Združenih narodov in ZDA. Na zasedanju zunanjih ministrov 16. decembra so članice ES sklenile, da bo priznanje Slovenije in Hrvaške začelo veljati 15. januarja 1992. To je bil velik diplomatski uspeh Nemčije.