Prispevek obravnava odnos slovenske družbe do tranzicijske pravičnosti. Ugotavlja, da slovenska družba in država v letih po osamosvojitvi in prehodu iz nedemokratičnega v demokratični sistem nista znali v polnosti sprejeti in izpeljati vseh potrebnih ukrepov za odpravo prestanih krivic in kaznovanje storilcev. Na tem področju je bil sicer dosežen napredek, predvsem kar zadeva vprašanje poprave krivic, pozitivno vlogo je odigralo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, predvsem v svojem prvem mandatu. Nasprotno pa na področju povračilne pravičnosti ni bilo doseženega preboja, saj ni za kršenje človekovih pravic v nedemokratičnem režimu nihče sodno odgovarjal. Posledice slovenska družba in njeni ljudje čutijo v vsakdanjem življenju tako v institucijah državne oblasti kot tudi v zasebnem sektorju.