V prispevku skuša avtor poglobiti odnos, ki so ga imeli slovenski književniki do pojava vojne med prvo svetovno vojno. Ugotoviti skuša, ali je bila vojna “veliki ventil, skozi katerega se izlije smrad in gniloba stoletja” (kot so na začetku spopada trdili nekateri, tudi med književniki) ali pa nekaj, kar prinaša “največje robstvo, ki ga je kdaj poznal svet”. Opredelitev proti vojni ni bila nekaj samoumevnega med razumniki. Med njimi je bila četica takih, ki so imeli dosledno stališče do tega vprašanja, medtem ko je bilo pri ostalih čutiti premočan vpliv izrednih razmer, nikdar presežene ideološke spore, ipd. V njihovi drži je bilo zato tudi veliko nihanj, kar ni niti tako presenetljivo, saj je bilo vojno obdobje čas velikih preobratov in negotovosti, ki so imeli izrazit vpliv tudi na književnike.