Kitajska in Jugoslavija sta imeli med letoma 1977 in 1980 nekaj let izjemno toplih odnosov, saj je Tito leta 1977 obiskal Kitajsko, naslednje leto pa je Jugoslavijo obiskal Hua Guofeng (naslednik Mao Zedonga). Vzajemni obiski voditeljev niso bili edini vidik toplih odnosov med državama. V štirih letih po Titovem obisku na Kitajskem se je na tisoče ljudi iz obeh držav udeležilo institucionalno organiziranih medsebojnih obiskov. Institucije so vključevale vladne, partijske in druge državne ali javne ustanove, ki so pošiljale ljudi na uradne, strokovne in "študijske" obiske ter sprejemale goste z druge strani. Notranja poročila, ki so jih pisale kitajske institucije, so prikazovala tako prisrčno in toplo prijateljstvo med državama kot tudi asimetričen odnos, v katerem se je kitajska stran poskušala učiti iz jugoslovanskih izkušenj. Kitajski obiskovalci Jugoslavije so imeli zelo pozitivno mnenje o razvoju Jugoslavije in se večinoma niso zavedali obsega jugoslovanskih družbeno-političnih težav. Ti kitajski udeleženci kitajsko-jugoslovanskih stikov so abstraktno idejo o spoznavanju jugoslovanske poti spremenili v konkretne in specifične poizvedbe. V predavanju bo obravnavano tudi, kako je kitajsko zanimanje za jugoslovanski socializem med letoma 1981 in 1985 zbledelo.