V razpravi je poudarek na (ne)možnostih mobilnosti Slovencev v 19 in 20. stoletju, ki so bile
različne zaradi menjave državnih in družbenih sistemov, saj so se gibale od svobodnega izseljevanja
(npr. v avstrijski dobi) do prepovedi (npr. v času druge Jugoslavije do začetka šestdesetih
let 20 stoletja). Selitve so bile zlasti živahne v etnično obmejnih predelih (npr. Beneška
Slovenija. Rezija. Prekmurske, Bela krajina. Istra in drugi). Izseljenci so bili nosilci regionalnih
posebnosti tudi v novih okoljih, zlasti glede jezika (narečja), navad in običajev, prehrane
ipd. Navedena je vrsta konkretnih primerov za postavljene teze.