Potem ko jim je cesar Fridrik III priznal samo »knežji naziv,« so postali Celjski grofje svojevrstni »knezi brez
dežele.« Iz zgodovine je znano, kako kratkega veka je bila celjska kneževina. Vprašanje priznanja tega knežjega
položaja pa ostaja odprto. Avtor članka je raziskal dvajsetletno obdobje, v katerem so bili Celjski grofje knezi Svetega
Rimskega cesarstva. Zanimali so ga problemi simbolične in ritualne komunikacije in pa percepcija
družbenopolitičnega položaja, prestiža in ugleda. Z analizo intitulacij in salutaci) v listinah, pismih in kroniških
zapisih je želel preučiti reakcije tedanje družbenopolitične srenje na novi rang Celjskih grofov. Poleg vzpona Celjskih
grofov do knežjega naziva in njihove popolne afirmacije avtorja zanima tudi družbena sestava obeh družbenopolitičnih
tvorb, v katerih so Celjski grofje delovali, to je Svetega Rimskega cesarstva in Ogrsko-hrvaškega kraljestva.