Boj, ki se vodi na Koroškem za dvojezične napise, je zunaj Koroške komaj razumljiv. Določila za zaščito manjšin iz mednarodnih pogodb (npr. Avstrijska državna pogodba iz leta 1955 ali senžermenska pogodba iz leta 1919) niso uresničena, odločbe ustavnega sodišča, kot na primer tista z dne 13. 12. 2001,pa se ignorirajo. Tako imenovana domovinska združenja kot npr. združenje koroških brambovcev ali koroški Heimatdienst (slednji ima po lastnihnavedbah več članov kot je vseh koroških Slovencev po zadnjem ljudskem štetju) diktirajo nacionalni diskurz, ki ga prevzemajo tudi koroške politične stranke. Pogosto se dvojezični krajevni napisi interpretirajo kot simbol za tretji poskus zasedbe dežele s strani Slovanov z juga . Zdi se, da je na Koroškem v vprašanjih manjšinske zaščite teptanje demokracije in pravne državeza večino sprejemljivo. Za razumevanje vzrokov tega dozdevno iracionalnega odnosa je treba usmeriti pogled k teoretičnemu razumevanju bistva nacije in se konkretno soočiti s koroškim deželnim mitom, ki se suče okoli obrambnih bojev in plebiscita , njegova glavna naloga pa je stalno ohranjanje fikcije o svobodni in nedeljivi Koroški. V skladu z uradno deželno kronologijo je Koroška namreč nemška dežela. Za ohranjanje te imaginarne skupnosti (imagined communitiy) in lastne identitete pa so nujno potrebni drugi , od katerih se je treba omejiti. Na Koroškem je funkcija drugih dodeljena slovensko govorečemu prebivalstvu.