Diplomsko delo se ukvarja z vprašanjem uveljavitve slovenščine kot znanstvenega jezika. Ustanovitelj Zavoda sv. Stanislava, knezoškof Anton Bonaventura Jeglič, si je od začetka prizadeval ustanoviti popolnoma slovensko gimnazijo. Že ob prvi generaciji maturantov leta 1913 pa mu je uspelo izboriti opravljanje zrelostnega izpita v maternem jeziku, kar je bil vrh prizadevanj za slovensko gimnazijo. Ustanovitev gimnazije in nato izvedba pouka sta bila precejšna težava, saj do takrat ni bilo zadostnega učnega gradiva v slovenščini. Iz tega razloga je škof poslal svoje profesorje na izobraževanje na Dunaj, kjer so se pripravili na poučevanje. Po vrnitvi so napisali nekaj učbenikov, ki so postali gradivo za ves pouk na gimnazijah, kjer so se učili v slovenščini. Učbeniki so bili takšne kakovosti, da so jih uporabljali tudi v medvojnem času. Po pridobljenem dovoljenju o javnosti mature s strani Ministrstva za uk in bogočastje 6. marca 1913 je škof v neposrednem dopisovanju z Dunajem izboril opravljanje izpitov v slovenskem jeziku. Maturo so opravljali iz latinščine, grščine, nemščine in slovenščine. Najprej so opravljali pisne izpite, ki so potekali med 9. in 12. junijem, med 5. in 9. julijem pa še ustne. Zadnji letnik je uspešno zaključilo vseh trideset dijakov, tako da so vsi dobili pravico opravljanja mature. Od njih jih je kar polovica opravila izpite z odliko. Od leta 1914 dalje je Zavod sv. Stanislava od državnih organov imel dovoljenje za stalno izvajanje državno veljavne mature.