Judje so v slovenskih deželah in mestih že v srednjem veku predstavljah najbolj mobilni sloj prebivalstva. V iskanju ekonomskih priložnosti in pogojev preživetja so se pogosto selili in pri tem naleteli na mnoge ovire, zlasti zakonske. Njihove migracije so bile v različnih zgodovinskih obdobjih specifične in mnoge tudi v znamenju prisile ali nuje za preživetje. To velja tako za srednjeveške izgone Judov s Štajerske in Koroške v letih 1496 in 1497 ter leta 1515 še s Kranjske kot za množične deportacije in uničenje med okupacijo slovenskega ozemlja v času druge svetove vojne 1941-1945. Šlo je torej za prisilne migracije s trajnimi posledicami, ki so se na primer v Mariboru, kot enemu od pomembnih središč slovenskega srednjeveškega judovstva, zrcalile na ekonomski osiromašenosti mesta po njihovem odhodu. Lahko rečemo, da so bili Judje kot etnična skupina vedno na prepihu in robu javne ter socialne memorije, kar se v slovenskih razmerah najbolj odraža po letu 1945, ko so od ostanka predvojne judovske srenje (najmočneje zastopane v Prekmurju) ostali le še ostanki ostankov.