Prispevek skuša s pomočjo arhivskih in ustnih virov nakazati položaj ostankov nemške narodne skupnosti v Sloveniji v obdobju od konca množičnih izseljevanj do osamosvojitve. V tem času narodna skupnost ni bila priznana kot manjšina, niti ni obstajala v zavesti javnosti. Ob odsotnosti kakršnekoli politične usmeritve do ostankov nemške narodne skupnosti, avtor rekonstruira percepcijo s strani Službe državne varnosti in ugotavlja usode posameznih Nemcev v obravnavanem času (družbeni položaj, odnos z večinskim narodom, zaznamovanost z nacizmom, možnost politične participacije, asimilacija). Analiza obsega tudi problematiko povojnih nemških strokovnih delavcev kot edine organizirane skupine Nemcev v socialistični Sloveniji.