Že pred začetkom prve svetovne vojne je v Avstriji tekla razprava, ali bi bilo primerno pri oskrbi ranjencev vključiti bolniške sestre (v primeru večjega vojaškega obračuna, hujših naravnih katastrof ali epidemij), po izbruhu vojne pa so avstrijske oblasti spodbudile profesionalizacijo poklica medicinske strežnice oziroma medicinske sestre. Z zakonodajo so določile posebne pogoje za šolanje ter odprle prve šole in strežniške tečaje v lokalnih bolnicah. Pri tem ni bila Kranjska nobena izjema. Rdeči križ je organiziral tečaje za strežnice, katerim so po zaposlitvi obljubili plačo, pokojnino in možnost dopusta. Avstrijska propaganda je »vojaške sestre« upodabljala kot junakinje in vsaj del javnosti jih je dojemal kot poosebitev materinske skrbi in ljubezni, ki jih je postavljala ob bok vojakom − herojem. Toda »vojne sestre« so predstavljale tudi moderno žensko, ki se je umaknila nadzoru družbe in odšla nevarnosti na bojišču naproti. V javnosti pa so se pojavljali dvomi v njihovo moralnost, saj naj bi imele na fronti neposredne stike z vojaki in bi bile zlasti blizu zdravnikov. S svojo prisotnostjo so posegle v dihotomijo javno/fronta − zasebno/zaledje. V podobi bolniške sestre se tako najbolje razkrijejo nelagodna razmerja med razumevanjem vojne in žensk ter hitro spreminjajoče se vrednotne norme v času vojne.