V razpravi avtor obravnava vprašanje jugoslovanstva in narodnih homogenizacij v 19. in 20. stoletju. Razčlenjuje značaj ilirskega gibanja, hrvaškega pravaštva, Strossmayerjeve jugoslovanske misli, jugoslovanskih narodnopolitičnih koncepcij F. Supila in A. Trumbića in posebej tudi srbske politične misli, ki je zadevala vprašanje južnoslovanskega narodnopolitičnega povezovanja v 19. stoletju. Predstavi tudi slovenske poglede na to vprašanje v času do leta 1918. Nadalje obravnava jugoslovansko nacionalno problematiko v času obstoja prvih dveh jugoslovanskih držav. Avtorjeva temeljna ugotovitev je, da sta se ves čas obstoja jugoslovanske ideje in v jugoslovanski državnopolitični stvarnosti po letu 1918 nenehno soočali narodnofederalistična in unitaristična koncepcija. Slednja je v povezavi z velikosrbsko nadvladovalno politiko leta 1991 privedla do razhoda nesrbskih narodov z jugoslovansko državo in s tem do zgodovinskega poraza jugoslovanske združevalne ideje. Jugoslovanstvo zato danes nima več življenske moči, sedanjo Zvezno republiko Jugoslavijo pa z jugoslovansko idejo veže le njeno državno ime.