Zgodovinopisje Evrope v tem stoletju lahko v treh rahlo pretiranih tezah opredelimo kot: 1. Ustvarjanje zgodbe o uspehu zahodnoevropske integracije - toda potrebno jo je povezati z vprašanjem zgodovinskih okoliščin, kot tudi bodočega razvoja in končnosti virov. S tempa je osnova dosedanjih integracijskih motivov tudi že modificirana. 2. Pojmovanje prepada med Vzhodom in Zahodom kot normativno morda nezaželenega, a dejansko prisotnega socialnega razdora. Gole recepcije obstoječega zahodnega modela od Vzhoda verjetno ne gre pričakovati, temveč je bolj verjetno, da bo prišlo do dialektičnega sovplivanja, ki tudi Vzhodu, ki se pod določenimi pogoji želi priključiti, nudi možnost, da vpliva na Zahod, ki se bo moral spremeniti prav kakor Vzhod. Vendar s sredstvi zgodovinske vede ni mogoče napovedati rezultatov. 3. Stoletje evropskega nasilja hkrati priča o krhkosti napredka, ki ni bila enkrat za vselej presežena, temveč se iz Sarajeva leta 1914 v novi obliki vrača s Sarajevom 1992/96. Raznovrstni razlogi za pojav teh nasilnih razmer še zdaleč niso v celoti poznani in zgodovinsko raziskani, verjetno pa tudi precej doslej že ugotovljenih vzrokov v sedanjosti še ni preseženih.