Avtor v svojem delu zagovarja tezo, da bi, razen v najnovejšem času, težko govorili o bosensko-hercegovskem zgodovinopisju kot nekem metodološkem sistemu, ampak da gre bolj za zgodovinopisna dela, ki so sicer nastajala tukaj, a so povečini tematsko in metodološko pripadala sosednjim zgodovinopisnim usmeritvam in "šolam". Analizira najpomembnejša zgodovinopisna del, ki so v BiH nastala v času med 1991. in 2003. letom (knjige Mustafe Imamovića, Mehmedalije Bojića, Dževada Juzbašića, Envera Radžića, Iljasa Hadžibegovića, Husnije Kamberovića in Srećka Džaje), in označuje njihovo vlogo v razvoju zgodovinske vede v Bosni in Hercegovini.