V Gradcu je v zadnjih mesecih pred revolucijo na podlagi splošnega poslabšanja življenjskih pogojev prišlo do večkratnih izrazov nezadovoljstva, ki jih je sodobnik povezoval s specifično »težnjo po upornosti.« Bilo bi pa popolnoma zgrešeno, če bi iz tega sklepali na neke vrste »avantgardno funkcijo« lokalno omejenih dogodkov. Ko je že s skoraj vsake stavbe v Gradcu plapolala nemška zastava, so se od aprila dalje vse pogosteje pojavljale tudi črno-rumene zastave s slovanskimi modro-belo-rdečimi trakovi. Agitatorji za enotno Nemčijo so v tem videli »jasno izdajstvo nove domovine« in več kot enkrat je prišlo do močnih sporov med nacionalisti obeh taborov. »Nemci« so v slovanski majorizaciji Avstrije videli nevarnost, da bi avstrijski Slovani lahko sklenili zvezo s svojimi »narodnostnimi tovariši« v Rusiji. Zato naj bi Avstrija potrebovala »novi kitajski zid nemške zvezne države.« Le »zaradi težko dosežene svobode« naj bi izobešali nemške zastave. Nasprotno so Slovenci na Štajerskem trdili, »da spadamo k ustavnemu cesarstvu Avstriji, da želimo, da se prizna in ohranja njegova suverenost in integriteta v srčno prijateljski povezavi z Nemčijo, hočemo pa, da se obstoj našega naroda upošteva in zagotavlja ...«