Študij slovanskih jezikov je bil na dunajski univerzi prvič institucionaliziran z ustanovitvijo stolice za slovansko filologijo v letu 1848. Prvi redni profesor na tej katedri Fran Miklošič je stolico izgradil v dunajsko slavistično šolo, ki se je odlikovala po družbenopolitični pomembnosti in znanstvenem pozitivizmu. Od tega so imeli nenazadnje korist Slovenci, katerih srednješolski učitelji in slovanski filologi so vse do 1. svetovne vojne v glavnem študirali na Dunaju. Nove velike priložnosti institucionalizacije študija slovenščine (zakonodajalec jo je kot jezik ene izmed avstrijskih manjšin leta 1973 določil za samostojno študijsko smer poleg ostalih slovanskih jezikov) pa vsakokratni za to pristojni predstojnik Inštituta za slavistiko doslej še ni izkoristil.