Raziskovanje osebnih imen kaže na različen odnos do telesno prizadetih v Grčiji kot pri Rimljanih. Državna podpora prizadetim je bila poznana samo v Atenah, kasneje v Rimu pa le za vojne invalide. Zaradi tega so številni telesno prizadeti opravljali raznovrstna dela, da so se lahko preživljali. Srečamo jih v intelektualnih poklicih (filozofi, učitelji, juristi, umetniki, tehnični strokovnjaki), pa tudi med fizičnimi delavci (ribiči, pastirji, sužnji), zlasti v pozni antiki celo med vojaki. Položaj umsko prizadetih je bil odvisen le od družine in je bil v splošnem zelo slab. Njihovo vključevanje v družbo praktično ni bilo mogoče.