Avtor opisuje prizadevanja koroških Slovencev med 1923 in 1938 za izboljšanje pogojev sekundarne socializacije na osnovi materinščine. Pogajanja o kulturni avtonomiji so propadla zaradi šolskega vprašanja. Paralelno s temi pogajanji je tekla med učitelji široka razprava o reformi učnega načrta za utrakvistično šolo, ki pa je potrdila njeno osnovno funkcijo in status slovenščine na tej šoli. Glavna naloga utrakvistične šole je ostajala še naprej ta, da nauči slovenske otroke nemškega jezika, slovenščini pa so še naprej odmerjali status pomožnega jezika za priučenje nemškega. Vsa pogajanja v času avtoritarnega avstrijskega režima niso prinesla izboljšanja. To velja tudi za poročilo okrajnega šolskega inšpektorja Hansa Skorianza. Globlje je o koroškem utrakvizmu med učitelji po dosedaj znanih virih razmišljal le Franz Wedenig. Po »anšlusu« marca 1938 je slovenščina prisiljeno hitro izginila iz šol in vsega javnega življenja.