Od konca srednjega veka pa do 18. stoletja je bilo razširjeno tovorništvo na nekaterih območjih Kranjske. Tovorniki so opravljali pretežni del trgovskega prometa, ki je potekal v glavnem s primorskimi mesti. Količinsko največje postavke so bile v izvozu žito in železo, v uvozu pa sol, ki je močno prevladovala, ter vino in olje. Kmečki tovorniki se niso ukvarjali le s transportom blaga, temveč so imeli znaten delež tudi pri trgovanju z blagom, ki so ga tovorili, zlasti velja to za žito in sol. Tovorjenje in trgovanje sta kmečkemu prebivalstvu v območjih, kjer ga zemlja ni mogla preživljati, dajala potrebni postranski zaslužek. Obseg tovorjenja se je začel krčiti potem, ko je z uvedbo monopola bilo omejeno trgovanje s soljo in ko je nazadoval izvoz žita iz dežele v obmorska mesta. V okoliših, kamor so vodila le za tovorno živino prehodna pota, se je tovorjenje ohranilo v začetek preteklega stoletja.