Z uveljavljanjem kritičnega zgodovinopisja se je v prvi polovici 19. stoletja dokončno razširilo zgodovinsko
zanimanje tudi na področje aktovnega gradiva. Ob zgodovinskih pomožnih vedah so si arhivistiko predstavljali
kot delovni napotek za opis arhivov. Ponekod že tik pred drugo svetovno vojno, predvsem pa po njej se je
začelo novo obdobje arhivistike. Arhivska dejavnost se je postopno začela osvobajati združbe z zgodovinsko
znanostjo. Usmeritev po kateri naj bi arhivistika služila bolj splošnim potrebam kot pa le potrebam zgodovinarjev,
ter osredotočenje na novejše gradivo sta imela za posledico bolj metodično, izčrpno, sistematično in
objektivno pot zbiranja, odbiranja in popisovanja arhivov. To je bil obenem tudi pogoj za razvoj arhivistike kot
vede in za novo definiranje odnosov z zgodovinopisjem.