K fotografijam, ki so nakazovale umor, bi bilo treba dodati fotografijo mrliča, ki bi umor potrdila. Mrlič je res ležal tam za grmom. Toda med tem so fotografije skrivnostno izginile. Ostal je mrlič. Vsaj njega bi bilo treba slikati. Ampak zdaj tudi mrliča ni več. Tako je mišljenju ostala zgodba nekega umora, za to mišljenje resnična zgodba o nekem umoru. Pantomimiki igrajo tenis. »Fotograf« stoji ob strani. Ko pade »žogica« z igrišča, teče »fotograf« k njej in jo vrže nazaj čez žičnato ograjo. »Žogica« je v navednicah zato, ker tam ni bilo nobene žogice, »fotograf« pa tudi takrat, ko je stal tam in tekel za »žogico«, ni bil fotograf. Zakaj je igralec takrat, ko igra Hamleta, res Hamlet? Ker je Hamlet 1. izmišljen In 2. dokončen! Izmišljena in zato uresničljiva je Hamletova podoba, se pravi njegov videz. Dokončna pa je njegova usoda, njegovo tragično bistvo, zajeto v izmišljeni intonaciji in v dokončnem pomenu njegovih besed. Vsak igralec bo iz Hamletove usode in pomena njegovih besed pokazal in spregovoril svojega Hamleta, sebe – Hamleta. Kot Hamlet pa bo igral Hamletovo usodo in pomen njegovih besed. Zakaj je nemogoče biti zares žoga? Ker je žoga l. resnična (neuresničljiva) in 2. dokončna. Mogoče je sicer žogo igrati, toda nemogoče je biti žoga. Torej se je mogoče vesti kot žoga. Žogo je mogoče igrati tako kot Hamleta, nikdar iz sebe, vedno iz vloge. Obstaja zahteva, da se vedemo kot ljudje. Človek, ki ga je potrebno igrati, je moralni človek. človek je izmišljen, morala je dokončna. Mogoče je biti človek, nemogoče je biti moralni človek. Človeka lahko igra le tisti, kdor je interesanten s stališča igre, to pa je igralec. Vsakdo pa mora neprestano igrati moralnega človeka, če naj bo moralen. Vprašanje, ki nas tukaj zanima, je vprašanje identitete med tem, kar je, in tem, kar se fingira, da je. Samo za človeka je vseeno, ali žogica je ali pa si jo samo mislimo. S stališča žogice gotovo ni vseeno, ali je ali ni. Res je sicer, da ima žogica drugačen kriterij, toda – saj različnost položajev ocenjujemo tako, da upoštevamo resnost (stvarnost) kriterija. S stališča igre tudi ni vseeno, ali žogica je ali ni. Igra je naravnost zainteresirana, da žogice ni. Žogica je pač zainteresirana, da je. Vprašanje identitete je tedaj vprašanje, ki zanima samo nas, ljudi, je torej čisto človeško vprašanje. Samo človek zna ravnati tako, da stvar je, čeprav je očitno ni. Kadar žogice očitno ni, človek pa kljub temu igra igro, ki se imenuje tenis, igra to igro ravno tako, kot jo igra takrat, kadar ima dejansko opraviti z žogico. Ne vemo sicer, če jo igra natančno tako kot …, zadostuje, da jo igra dovolj natančno. Vidimo torej, da je popolna identiteta nedosegljiva, še več, da je vprašanje identitete vprašanje igre. Igramo le tisto, kar hočemo identificirati. Identiteta je tedaj prvovrstna izmišljotina. Zato je vseeno, če ni žogice, in je prav tako vseeno, če slike izginejo. Še več: vseeno je, če izgine tudi mrlič – saj mišljenje o mrliču (spomin nanj) ne vključuje mrliča. I.G.