Medicina pogosto nastopa v vlogi glasnice novih trendov in zdravilnih praks. Zato ni presenetljivo, da je pri (ponovnem) »odkrivanju« zdravilnih učinkov morskega zraka in vode imela ključno vlogo. Po promociji zdravilnosti termalnih kopeli, je spodbudila tudi k širjenju uporabe morske vode v zdravilne namene. Iz primarno zdravstvenih motivov ustanavljanja morskih zdravilišč, so s časom slednje pridobivale značaj krajev prijetnega bivanja in se razvijale v turistične destinacije. Morska voda in zrak do konca 18. stoletja nista zbujala posebnih interesov, povezanih z zdravilnimi ali celo turističnimi nameni. Precej razširjeno je bilo prepričanje, da morje nima pozitivnih učinkov na zdravje, temveč naj bi celo škodovalo notranjim organom. Konec 18. in v prvi polovici 19. stoletja pa se je pod pobudo zdravnikov uveljavilo stališče o zdravilnosti vode in morskega zraka, kar je privedlo tudi do nastanka prvih morskih kolonij. Medicinski traktati so opominjali na pozitivne preventivne in kurativne (za okrepitev) učinke zraka in mrzle morske vode ter odkrivali antične diskurze o njeni zdravilnosti. Vodi in zraku so bili pripisani terapevtski zdravilni učinki za telo in duha (uspešno naj bi zdravili otožnost, tesnobo in depresijo) in postopoma so bili nekdanji predsodki in strah premagani. Razvoj morskega zdraviliškega turizma je potekal v več fazah. Prvotno so bili zdravilni učinki predpisani mrzli morski vodi in skladno s tem so se na plaži in pri kopanju razvili določeni rituali. Ob upoštevanju zdravstvenih priporočil in moralnih norm, so se oblikovala pravila glede dolžine in dnevne količine kopanja (plavanja), kopalnih oblačil in obnašanja na plaži. Postopoma so se rituali na plaži in v morju začeli spreminjati. Spremenil se je odnos do plaže in sonca, dolžine kopanja in kopalnih oblačil.