Ob omembi Alme Karlin najprej pomislimo na številne potopisne zgodbe, ki jih je nemško pišoča svetovna popotnica zapustila zainteresiranemu bralstvu, v dobi, ko sta bili duševna in duhovna večplastnost razumljeni kot marginalna posebnost ali življenjsko sprenevedanje, morda celo uvideni v luči nepotrebnega emancipacijskega (pre)boja v dediščino hegeljansko doumetega duha časa. Poljudni bralec (ne bralec poljudnega!) bi lahko Almi Karlin očital pretirano zavzemanje za večvrednost in neklasično, tedaj nespodobno naziranje v polja ženskih vprašanj. V dobi iščoče udobnosti se Almino potopisje kaže kot sveža, večno neprilagojena podoba človeškega smisla, človečanstva, sproti premišljenega, ki se postavlja po robu prej zamišljenega mišljenega.