Štirinajst let zatem, ko je socialistična Jugoslavija enostransko prekinila diplomatske odnose s Svetim sedežem, sta prej nepomirljiva ideološka nasprotnika junija 1966 podpisala sporazum o normalizaciji odnosov. Beograjski protokol je potrdil načela urejanja odnosov z verskimi skupnostmi iz jugoslovanske ustave in vseboval dogovor o obnovitvi diplomatskih odnosov (najprej na ravni vladnih odposlanstev, od avgusta 1970 naprej pa na ravni veleposlaništva oz. apostolske pronunciature). Sveti sedež je preko intenzivnega sodelovanja z Jugoslavijo želel doseči dva strateška cilja: afirmacijo pri neuvrščenih državah tretjega sveta in obnovitev diplomatskih odnosov z državami za železno zaveso. V zvezi s tem je Agostino Casaroli, vatikanski diplomat in sotvorec omenjenega sporazuma, izjavil, da je Jugoslavija služila kot »eksperimentalni teren« vzhodne politike Svetega sedeža. Slednji je v pogajanjih z jugoslovansko vlado poskušal pridobiti čim več izkušenj za prihodnje razgovore o normalizaciji odnosov z vzhodnoevropskimi komunističnimi režimi. Kljub vztrajnim naporom v tej smeri, ki jih je Casaroli opisal kot mučeništvo potrpežljivosti, je Beograjski protokol ostal največji uspeh štiri desetletja trajajočega dialoga med Svetim sedežem in socialističnim Vzhodom.