Predogledna slika

The 10th Volkskammer of the GDR – Just a keen student or a parliament with its own culture?

Avtor(ji): Tüffers, Bettina
Jezik: angleški
Vrsta gradiva: Besedilo
Leto: 2015
Založnik(i): Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana


  • Podroben opis

    Zadnji parlament NDR, ki je obstajal le od marca do oktobra 1990, se je nedvomno razlikoval od parlamentov v drugih vzhodnoevropskih komunističnih državah. To je bilo povezano s posebnim položajem, ki ga je imel kot parlament polovice nekdaj enotne države.. Po zmagi konservativcev na volitvah marca 1990 je bilo jasno, da večina volivcev želi čim hitrejšo združitev z Zahodno Nemčijo. Glavna naloga skupščine je bila organizacija tega procesa. Ker je bilo 400 novoizvoljenih poslancev popolnoma neizkušenih, je bilo zgledovanje po nemškem Bundestagu najbrž edina možnost za reševanje težav, s katerimi so se spoprijemali. To pa je pomenilo, da ni bilo veliko priložnosti in časa za razvoj lastnih rešitev. Kritiki so obsežno pomoč zahodnonemških političnih strank in institucij videli kot svojevrstno kolonizacijo. Tudi veliko poslancev je bilo zelo kritičnih do skupščinskega dela. Občutek pomanjkanja vpliva in nemoči je bil vsesplošen, toda obe strani sta bili obenem zmožni dosegati konsenz.

    Pričujoči članek poskuša odgovoriti na vprašanje, ali je bil ta parlament le prizadeven učenec zahodnonemškega učitelja ali pa je bil kljub okoliščinam sposoben razviti lastno parlamentarno kulturo in držo.


  • Vsi metapodatki
    • dcterms:identifier http://hdl.handle.net/11686/36116
    • dcterms:title
      • The 10th Volkskammer of the GDR – Just a keen student or a parliament with its own culture?
    • dcterms:creator
      • Bettina Tüffers
    • dcterms:subject
      • GDR
      • parliament
      • German unification
      • federalism
      • 328.32(430.3)"1990"
      • NDR
      • parlament
      • nemška združitev
      • federalizem
    • dcterms:description
      • 10. sklic skupščine Nemške demokratične republike (NDR) je gotovo bil nenavaden parlament. Obstajal je le šest mesecev – od konstituiranja 5. aprila 1990 do 2. oktobra 1990. V tem času je parlament na 38 plenarnih sejah sprejel več kot 150 zakonov in 100 resolucij. Kot prvi in zadnji svobodno izvoljeni demokratični parlament NDR je bil odgovoren za organizacijo vzhodnonemškega dela pravno in ekonomsko zahtevne nemške združitve. Pri tem je razpustil sebe in državo, katere državljane je predstavljal. Za nameček so morali to nalogo opraviti poslanci, ki niso imeli skoraj nobenih izkušenj z delovanjem parlamentarne demokracije ali parlamenta. Zgodovina te skupščine je zanimiva tudi zato, ker se je (samo)parlamentarizacija odvila pred očmi javnosti – ljudje so lahko opazovali novo izvoljene poslance, kako so se hitro učili svojega “poklica”. Ker je šlo za 400 poslancev brez parlamentarnih izkušenj, je bila potrebna pomoč iz Zahodne Nemčije. Pri tem se postavlja vprašanje, ali bi bila lahko v tedanjih okoliščinah zadnja skupščina NDR več kot le zavzeta učenka zahodnonemških učiteljev, ali ji je vseeno uspelo izoblikovati lasten parlamentarni profil. Treba je priznati, da so dane razmere demokratično izvoljeni skupščini oteževale, da bi se izoblikovala kot parlament. Naloga, ki jo je dobila z zmago koalicije “Allianz für Deutschland”, in sicer da izvede čim hitrejšo združitev z Zvezno republiko Nemčijo, ji ni omogočala veliko možnosti ali neodvisnih rešitev. 10. skupščina NDR se je v marsičem razlikovala od običajnih parlamentov. Njeno delovanje bi lahko na splošno opredelili kot bolj čustveno in spontano, bolj usmerjeno v doseganje konsenza in medstrankarsko reševanje težav na podlagi dejstev namesto burnih političnih razprav v okviru strogih strankarskih omejitev. Vendar moramo biti previdni, preden to opredelimo kot novo, bolj svežo, spontano ali “človeško” obliko parlamentarne kulture, ki je nasprotje domnevno hladne, vzvišene in profesionalne drže Bonna/Berlina. Sčasoma je strogo samokritičnost poslancev nadomestil prizanesljivejši nazor, ki je prevladal nad navdušenjem ob pridobljenih izkušnjah. Veliko zadev, ki so leta 1990 veljale za negativne in škodljive, je bilo prevrednotenih v pozitivnem smislu. Kaos je vodil v improvizacijo in nepripravljenost za spopad je dala prednost objektivnim razpravam ter sporazumnemu sprejemanju odločitev. Ta osredotočenost na konsenz je nedvomno sovpadala s še vedno nejasnim razlikovanjem med političnimi strankami, težavnostjo naloge in skupnimi cilji kljub vsem razlikam, vendar pa tudi s pomanjkanjem parlamentarne prakse in negotovimi medsebojnimi odnosi. Strankarska disciplina je bila vsekakor tudi precej ohlapnejša od današnje, vendar je odstopanje od partijskih smernic med glasovanjem mogoče dopustiti, kadar je zagotovljena zadostna večina, ki jo je koalicija imela v prvih mesecih. Stranke v skupščini NDR so se bolj posvetile uveljavljanju notranje discipline, ko odločilni glasovi niso bili več tako samoumevni. Manj je bilo tudi kljubovalnih medklicev, razgretih razprav in osebnih napadov. Vprašanje “ali/ali” iz naslova je torej prestrogo. 10. skupščina NDR je bila vsekakor zavzeta učenka, ki se je bila sposobna učiti in je bila nadvse prizadevna. Vendar njeno delovanje ni bilo nikoli povsem podrejeno – obe strani sta imeli enake namene, ne le v primeru ustanovitve novih držav – prav tako pa ni bila parlament z resnično lastno kulturo. Zunanje okoliščine, vključno s precejšnjimi časovnimi omejitvami, v katerih je delovala, so zahtevale pragmatičen pristop k izjemno zahtevnim nalogam. Uporabljena so bila utečena pravila in postopki, ki so bili preizkušeni in preverjeni že drugod. To sicer ni dopuščalo veliko prostora za lastne pobude, je pa omogočilo sorazmerno nemoteno delovanje.
    • dcterms:abstract
      • The last parliament of the GDR, the 10. Volkskammer, existed only from March to October 1990 and was undoubtedly different from those in other eastern European communist countries. This had to do with its special situation as the parliament of one half of a former united nation. After the victory of the conservatives in the election of March 1990 it was clear that the majority of voters wanted unification with West Germany according to Art. 23 of the German Constitution and as quickly as possible. This meant reunification by accession of the GDR to the Federal Republic. It was the Volkskammer’s main task to organize this process. Given that the 400 newly elected MPs were completely unexperienced following the model of the German Bundestag was probably the only way to be able to tackle the problems they were faced with. But this meant too that there was little room and no time to develop own solutions to their problems. Critics saw the massive support by West German political parties and institutions as a form of colonization. And a lot of MPs too were highly critical of their work. A feeling of lack of influence and powerlessness was widespread. But, as the example of the reintroduction of the five Länder shows, both sides could pull in the same direction too. This article tries to answer the question whether this parliament was only an assiduous student of its West German master or despite the circumstances able to develop its own culture and its own pace.
      • Zadnji parlament NDR, ki je obstajal le od marca do oktobra 1990, se je nedvomno razlikoval od parlamentov v drugih vzhodnoevropskih komunističnih državah. To je bilo povezano s posebnim položajem, ki ga je imel kot parlament polovice nekdaj enotne države.. Po zmagi konservativcev na volitvah marca 1990 je bilo jasno, da večina volivcev želi čim hitrejšo združitev z Zahodno Nemčijo. Glavna naloga skupščine je bila organizacija tega procesa. Ker je bilo 400 novoizvoljenih poslancev popolnoma neizkušenih, je bilo zgledovanje po nemškem Bundestagu najbrž edina možnost za reševanje težav, s katerimi so se spoprijemali. To pa je pomenilo, da ni bilo veliko priložnosti in časa za razvoj lastnih rešitev. Kritiki so obsežno pomoč zahodnonemških političnih strank in institucij videli kot svojevrstno kolonizacijo. Tudi veliko poslancev je bilo zelo kritičnih do skupščinskega dela. Občutek pomanjkanja vpliva in nemoči je bil vsesplošen, toda obe strani sta bili obenem zmožni dosegati konsenz. Pričujoči članek poskuša odgovoriti na vprašanje, ali je bil ta parlament le prizadeven učenec zahodnonemškega učitelja ali pa je bil kljub okoliščinam sposoben razviti lastno parlamentarno kulturo in držo.
    • dcterms:publisher
      • Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana
    • dcterms:type
      • Text
    • dcterms:identifier
      • http://ojs.inz.si/pnz/article/view/125
    • dcterms:source
      • SISTORY:ID:36116
    • dcterms:language
      • eng
    • dcterms:isPartOf