• Podroben opis
    Češkoslovaški zvezni parlament je bil vzpostavljen leta 1968, da bi nadomestil državni zbor unitaristične države in tako formalno izrazil enakopravnost Čehov in Slovakov v novoustanovljeni federaciji. Po zlomu reform praške pomladi je socialistični parlament izgubil večino suverenosti, ohranil pa je zvezni značaj in formalne postopke, s čimer je predstavljal nekakšno »podporno« zakonodajno telo. Leta 1989 je žametna revolucija, ki se je opredelila za spoštovanje miru in zakonitosti, v središču nove politike seveda našla parlament starega režima. V revolucionarnem parlamentu 1989–1990 je koncept socialističnega parlamentarizma trčil ob nove motive, kot so nacionalna enotnost, prelom s komunistično preteklostjo, liberalna demokracija in subsidiarnost. Posledično se je oblikovalo več mešanih socialističnih, revolucionarnih in liberalno demokratičnih pogledov na parlament. Vse te koncepte in politične prakse pa so češka in slovaška javnost ter politični predstavniki dojemali in sprejemali na nasprotujoče si načine. Nekatere od teh razlik so se izkazale za nezdružljive in zvezni parlament je nazadnje odigral ključno vlogo pri vodenju razdružitve češkoslovaške federacije leta 1992.

  • Vsi metapodatki
    • dcterms:identifier http://hdl.handle.net/11686/36115
    • dcterms:title
      • Coming to (a Short) Life
      • The Czechoslovak Parliament 1989-1992
    • dcterms:alternative
      • (Kratko) življenje
      • Češkoslovaški parlament 1989–1992
    • dcterms:creator
      • Adéla Gjuričová
    • dcterms:subject
      • Czechoslovakia 1989-1992
      • Parliamentarism
      • Federal systems of government
      • Post-Communist transition
      • Break-up of Czechoslovakia
      • 328(437)"1989/1992"
      • Češkoslovaška 1989–1992
      • parlamentarizem
      • zvezni sistemi oblasti
      • postkomunistična tranzicija
      • razdružitev Češkoslovaške
    • dcterms:description
      • Češkoslovaški zvezni parlament je bil vzpostavljen leta 1968, da bi nadomestil državni zbor unitaristične države in tako formalno izrazil enakopravnost Čehov in Slovakov v novoustanovljeni federaciji. Po zlomu reform praške pomladi je socialistični parlament izgubil večino suverenosti, ohranil pa je zvezni značaj in formalne postopke, ter tako predstavljal nekakšno »podporno« zakonodajno telo. Leta 1989 je žametna revolucija, ki se je opredelila za spoštovanje miru in zakonitosti, v središču nove politike, ki je nazadnje pripeljala do razdružitve Češkoslovaške, seveda našla parlament starega režima. V članku je uporabljen neoinstitucionalni pristop, ki dojema odnose med institucijami in njihovimi akterji kot interaktivne. Parlament se tako opazuje kot »ranljivo« okolje, ki nenehno išče ravnovesje med veljavnimi pravili, institucionalnimi predpisi in miti ter sedanjimi in nekdanjimi poslanci, njihovimi pričakovanji, prepričanji in samopodobami. S tega stališča lahko v razvoju zveznega parlamenta ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let 20. stoletja razločimo tri faze, ki so opisane v članku: prva faza – socialistični parlament, ki je izhajal iz stalinistične doktrine in so ga omajale reforme perestrojke; druga faza – revolucionarni parlament, ki ga je vzpostavilo revolucionarno gibanje in se je znašel ob strani zelo nepriljubljenega socialističnega parlamenta, ki ga je potreboval, ni pa ga nadzoroval; tretja faza – liberalno-demokratični parlament, ki je bil skupni teoretični ideal, vendar ni dobil dolgotrajne možnosti za razvoj. Te trije parlamenti naj bi soobstajali in delovali vzajemno. Češkoslovaška politika je morala leta 1990 opraviti izjemno veliko nalog – sprejeti je morala ogromne količine zakonodaje, vzpostaviti politične stranke, najti ravnovesje med političnimi institucijami brez nadvlade komunistične partije, vzpostaviti neškodljive odnose z mediji itd. – ni pa imela izoblikovanega profesionalnega političnega razreda. Parlamenti so postali glavno prizorišče profesionalizacije novih političnih elit. Vendar pa so češke in slovaške elite v tem procesu uporabljale precej različne in včasih nezdružljive strategije. To je veljalo tudi za številne druge vidike postsocialistične preobrazbe: češka in slovaška javnost ter politični predstavniki so dojemali in sprejemali politične koncepte in prakse na nasprotujoče si načine. Nekatere od teh razlik so se izkazale za nezdružljive in zvezni parlament je nazadnje odigral ključno vlogo pri vodenju razdružitve češkoslovaške federacije leta 1992.
    • dcterms:abstract
      • The Czechoslovak federal parliament was designed in 1968 to replace the National Assembly of a unitary state and thus formally express equality between Czechs and Slovaks in the newly established federation. After the crash of the Prague Spring reforms, the socialist parliament lost most of its sovereignty, while preserving its federal character and formal procedures, thus providing a sort of “backup” legislature. The Velvet Revolution of 1989, with its proclaimed respect to peace and legality, logically found the ancient régime’s parliament in the centre of new politics. In the revolutionary parliament of 1989-1990, the concept of socialist parliamentarianism began to clash with new motives, such as the national unity, a break with the Communist past, liberal democracy, or subsidiarity. Various blends of socialist, revolutionary and liberal democratic views of the parliament consequently came to life, while each of these concepts as well as every practical policy was perceived and accepted in conflicting manners by the Czech and Slovak publics as well as political representations. Some of these differences turned out to be irreconcilable and the federal parliament eventually played a key role in administering the break-up of Czechoslovak federation in 1992.
      • Češkoslovaški zvezni parlament je bil vzpostavljen leta 1968, da bi nadomestil državni zbor unitaristične države in tako formalno izrazil enakopravnost Čehov in Slovakov v novoustanovljeni federaciji. Po zlomu reform praške pomladi je socialistični parlament izgubil večino suverenosti, ohranil pa je zvezni značaj in formalne postopke, s čimer je predstavljal nekakšno »podporno« zakonodajno telo. Leta 1989 je žametna revolucija, ki se je opredelila za spoštovanje miru in zakonitosti, v središču nove politike seveda našla parlament starega režima. V revolucionarnem parlamentu 1989–1990 je koncept socialističnega parlamentarizma trčil ob nove motive, kot so nacionalna enotnost, prelom s komunistično preteklostjo, liberalna demokracija in subsidiarnost. Posledično se je oblikovalo več mešanih socialističnih, revolucionarnih in liberalno demokratičnih pogledov na parlament. Vse te koncepte in politične prakse pa so češka in slovaška javnost ter politični predstavniki dojemali in sprejemali na nasprotujoče si načine. Nekatere od teh razlik so se izkazale za nezdružljive in zvezni parlament je nazadnje odigral ključno vlogo pri vodenju razdružitve češkoslovaške federacije leta 1992.
    • dcterms:publisher
      • Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana
    • dcterms:date
      • 2015
    • dcterms:type
      • Text
    • dcterms:identifier
      • http://ojs.inz.si/pnz/article/view/129
    • dcterms:source
      • SISTORY:ID:36115
    • dcterms:language
      • eng
    • dcterms:isPartOf