Predavatelj bo predstavil hipotezo, da se v 18. in 19. stoletju pojavi posebna oblika oblastne in znanstvene prakse, ki bi jo lahko imenovali popis. Primeri tovrstnih popisov so denimo katastrski popisi, evidentiranje krajevnih mer in uteži, kompiliranje običajnega prava, poizvedbe o prebivalstvu in strateških virih za vojsko, geološki in meteorološki popisi itd. Skupni cilj in rezultat teh popisov je bil sistematično evidentiranje regionalnih pojavov, predmetov, praks in praktične vednosti, npr. posestnih mej, običajnega prava, lastnosti zemlje, rastlin in živali, krajevnih merskih enot. V njih so praviloma sodelovali strokovnjaki, uradniki, vojaško osebje in lokalni obveščevalci. Predavatelj bo ponazoril, kako so se popisi v tem obdobju razvili v učinkovito tehniko spreminjanja lokalnih družbenih odnosov, navad in pogojev dnevnega življenja na primeru odkupa in regulacije kmečkih »služnosti«. Namen te reforme, razglašene s cesarskim patentom 5. julija 1853, je bil popisati in odpraviti običajnopravne premoženjske pravice vaških skupnosti na gozdovih, pašnikih in drugem svetu v skupni rabi. V povezavi z zemljiško odvezo, ki je odpravila podložništvo v zameno za plačilo odškodnine zemljiškim gospodom, je servitutna regulacija nadomestila stare zemljiškogosposke lastninske odnose z novim institutom enotne in izključne lastnine. Podobno kot predhodni poskusi omejevanja kmečkih običajnopravnih pravic so tudi snovalci servitutne regulacije na ministrstvu za notranje zadeve te pravice klasificirali kot služnosti – kot bremena na zemljiščih, ki naj bi bila v izključni lasti tretje osebe, načeloma nekdanjih zemljiških gospostev. Vendar pa so uvedli drugačno definicijo služnosti kot stvarne pravice, ki je »škodljiva za državno ekonomijo«. Na podlagi zapisnikov sej ministrstva za notranje zadeve iz Arhiva Republike Slovenije in Avstrijskega državnega arhiva bo pokazano, kako se je državni ekonomski interes pod vplivom fiziokratizma in gozdarske znanosti zlil z oblikovanjem veleposesti. V drugem delu bo pogled popisovalcev soočen s percepcijo kmetov, kolikor jo je mogoče razbrati iz peticij, vlog, uporov in pritožb zoper sodbe kranjske deželne komisije za servitutno regulacijo. Načini odpora proti reformi nakazujejo, da so kmetje svoje pravice, od katerih so bili mnogi eksistenčno odvisni, pogosto pojmovali in branili kot skupno lastnino. Obravnava sporov glede odprave teh pravic pokaže obsežno razlastitev vaških skupnosti ter vpliv servitutne regulacije na proletarizacijo kmetov in razvoj kapitalizma v Avstrijskem cesarstvu.